Moj Bali

Kar zgodilo se je.

Vsa leta sem občudovala destinacije, poslušanje prijateljev o čudovitih krajih po svetu mi je jemalo dih, fotografije so mi izvabljale hrepenenje po teh meni tako oddaljenih in nedosegljivih krajih. Letos pa je treščilo. Spoznanje o minljivosti. O strahu, ki ga ni. O ciljih, ki jih je treba izpolniti, dokler ne bo res prepozno. Da beseda ni konj.

In se je zgodila Indonezija. Moj Bali. V trenutku, ko sem izstopila iz letala, sem se potopila v čarobnost tega magičnega otoka. Prišla sem povsem brez pričakovanj, vsled temu sem sledila lepotam kot v pravljici, kot ob branju najbolj napete knjige - s široko odprtimi očmi ter nasmehom.

Zaljubljeno sem se sprehajala pod kaskadami cvetja, vpijala omamne vonjave kadil, frangipanijevih cvetov ter se nasmejano gibala ob zvokih gamelana. Peščena obala, ljubko igranje valov z nanosi koral in množice prečudovitih, dih jemajočih školjk je izvabilo otroka v meni, tekala sem po mivki in se glasno smejala ob izmikanju morski peni. Ob brskanju med školjkami sem spet postala eno z vesoljem.

Mikavnost obljub morskih deklic sem izkusila na Menjanganu med snorklanjem. Ko sem v vodi lebdela med tropskimi ribami, skoraj zaslepljena od eksplozije najčudovitejših barvnih kombinacij podvodnega življenja in igre sončnih žarkov sem takorekoč fizično dojela bistvo izraza "radost". Življenjska radost. Je in obstaja. In nas določa. Podvodna lepota me je ljubeznivo in dobrodušno opomnila, da smo vsemogočni in povsod prisotni. Globoko v sebi smo tako čisti in popolni. Da bi bili srečni, ne potrebujemo nikogar, saj nosimo srečo v sebi. Zakaj iščemo ljubezen pri drugih, ko pa smo ljubezen mi sami?

Srečna sem. Hvaležna za doživetja. Radost ostaja v meni. Delim.